Neurovore

Zadnjič je pogovor zabredel v pravljičarske vode. Specifično o revidiranih , omehčanih ali politično korektnih priredbah klasičnih pravljic. Ta proces je doletel klasike, kot so Janko in Metka, Rdeča Kapica in še kaj. V Rdeči kapici babico in vnukinjo volk ne požre , ampak jih zapre v omaro. Lovec mu ne prereže trbuha in napolni s kamni , da se zvrne v vodnjak, ampak ga samo prežene. V glavnem so na koncu vsi srečni in živi. Living happily ever after.
To najverjetneje ni ne zadnje (Big Bad Wolfu je potrebno ponudit službo varnostnika, namesto da ga preganjamo) in ne prvo packanje po ljudskih zgodbicah. Različnih koncev se je do sedaj nabralo kar nekaj. Z vsako revizijo zgodba postane manj grozna, manj krvava.
Prejšnje verzije tudi niso vsebovale volka s sposobnostjo kita, v katerem je tri dni živel nek biblijski tip. Ko žre , takrat žre. V lahko prebavljivih kosih, seveda. Po prihodu drvarja/lovca … oprostite gospa in gospodična, ampak vstajenja za vas ne bo.
In še kakšnih sto let nazaj. Volk z normalnim setom prebavil in širino goltanca. Drvarji in lovci imajo prost dan. Huh ? Ja, to je konec. Volk se napapca in verjetno živi happily ever after. Takrat rdeče meso še ni bilo škodljivo.
Še malo nazaj. Vse isto kot pri naslednji verziji , le da volk ne pomalica *cele* babice. Kar ostane primeša v enolončnico , ki čaka lačno vnukinjo na mizi.

Nekatere zgodbe so očitno ušle že prvemu revidiranju bratov Grimm. Te tudi ne bodo nikoli prišle v hollywood, heh. Pri osmih ali devetih letih sem podedoval zbirko madžarskih ljudskih pravljic z naslovom Zlata Puščica. Verjetno še leži v škatli na postrešju mojih staršev. Očitno za menoj ni bilo več pravega družinskega naslednika, ki bi začel naslednji cikel.

No, kolikor se spomnim (razen ene zgodbe, ki se je dobro spomnim) je bila ta knjiga pravi slash-fest. Kraljeviči so umirali levo in desno , leni pastirji so raje žrtvovali svoje vole zlobcem , kot da bi se borili za njih. Čarovnice so pristale v kotlih vrelega olja , gradovi nataknjeni na odrezane kurje noge in vse ostalo navzdol po spisku. In tako pridemo do pojma pravičnih kazni. V medvedji zgodbi, ki mi je ostala v spominu. No, ta medved je bil tako zloben, da si je zaslužil na ognju razbeljen , dolg , špičast železen kol potisnjen do konca v rit. Tako, iz zasede. In nato , ker je pač že bil nataknjen na kol, ga bomo še živega spekli. Dober tek, no.

Ta knjiga je bila pri nas izdana leta 1956. Me zanima, v kakšni obliki bi bila izdana danes, v mehkih časih. V časih, ko so že telebajski nevarni (in ne samo brezmejno bebavi) , ker … kaj je že bilo to … nekaj o privzgajanju homoseksualnosti (?) . Totalna bedarija v glavnem.

Malo že bluzim … ampak se verzije naših mam ne zdijo več tako grozne, ba bi jo bilo potrebno oklestist in do konca zameglit point , a ne. In tudi otroci niso tako občutljivi na prelivanje krvi , kot si starši to predtavljamo - pod pogojem, da je prelita kri last tistega , ki si anemičnost zasluži ( kdo je to, je pri teh malih teroristih že vprašljivo ). Če špegajo 24ur , jim je marikaj jasno že pred tem. In ne , ne zagovarjam podajanje kanibalskih zgodbic otrokom. Še daleč ne. Samo prepričan sem, da je ta zadnja preobleka pravljic malo too much.

Nova garnitura predatorjev ni zainteresirana za zapiranje izgubljenih otrok v omaro. Razen mogoče za predigro.